Napisal/a lilia, v sreda, 18. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Barvne stolpnice se dvigajo nad mestom. 
Zapelje mimo vlak po žilah tega mirnega sončnega jutra, 
jaz pa zamišljeno iščem  kje si, katero je tvoje okno,
ki zre skozi ta nori izmišljen svet.

S trudnim pogledom se zavem, da si daleč,  
da je tvoj zrak in prostor pod nebom enak mojemu, 
a si daleč kot je daleč tisti ogenj, 
ki je gorel med nama. 
Z rokami naslonjena na okno balkona; 
v sapi izginja mesto kot bi nad njega prišel temen oblak, megla... 
V turobni samoti v stolpnicah tega mesta te še vedno čutim, 
a zdaj kot grenek občutek na mojih vrlih licih, 
polziš in se izlivaš v mirno morje osame in praznine. 
Zaplavala bom pa čeprav bom utonila v čarih, v obupu, 
ko te ne bom našla v tej oddaljeni kaplji mojega slehernega utripa.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)