Napisal/a lilia, v sreda, 18. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

...v skriti mesečini se je rojevalo brstenje tisočih barv.
Iz nje je odšel še en dan brez speva tega mogočnega rojevanja 
cvetov...pa je odšel, vsaka zase je na svojo pot zašel.
Zanjo so ljudje v velikih slikah na tankem platnu izgubljali svojo 
karizmo, zginjal je vsak sleherni občutek za obstoj, 
lesketanje črnih solz na belem platnu, ki jih je puščalo mlado 
dekle je pojenjalo v domišljijo prikritih želja.

Pa je ostala le še misel na brezpogojne sanje, 
ki vzamejo vsako rojeno bolečino. 
Blažena v imenu tujega človeka je izgubila vsak up za vrnitev na 
svoje prejšno življenje, pa je hotela, 
da ne bi čutila tiste opojne sfere v svoji ranljivi in zdaj mrtvi 
duši, a je srce izkopalo spomin na neponovljivo ekstazo, 
ki jo je čutila v spevu ljubezni, 
kjer se je prebudila ta večnost resničnega in iluzijskega sveta.
Korak za korakom se je v oddaljeni svetlobi pojavljala skrita 
inspiracija, dekle je na svojih omamnih ustnicah izgubljalo svojo 
edino zgodbo. 
Osamljeno iskanje sorodnih gibov jo je odneslo na konec njegovih 
besed, na bodice trnovih stebel, v iskanje smeha in same sebe, 
kjer bi jadrala skozi moder pogled večnega dvoma, ali jo ljubi, 
ali jo ljubi, ali jo še ljubi....

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)