Napisal/a Joe Kapp, v četrtek, 19. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Desna z vajeno kretnjo zamašek odvije,
leva tresoča pograbi umazano steklo,
usta, ki včasih so znala sonce prinesti,
hlastno lovijo kapljo za kapljo gnusno omamo.
Njena preluknjana čreva pekoča slast zvije,
ko ne teče več, oči ji postanejo trde kot jeklo,
ki trga nam streho, nas rine brez doma po cesti,
kjer vozijo tisto prekletstvo, ki krade nam mamo.
Noči joka v samoti ne znam še prešteti,
saj nihče pomagati noče mi znati
razkriti skrivnosti številk na papirju.
Poznam eno samo, menda pet se ji reče -
le enkrat poskušal strup sem ji vzeti,
stekel kot blisk sem in skril ga za vrati,
pa je ujela moje nožice že v preddverju -
toliko prstov mi speklo je lice rdeče.
Teta je rekla, da v novem bo domu lepo.
Najbrž bo res, čeprav ne poznam tam nikogar.
Sestra tja noče, se brani kot muca pentlje na repu.
Menda bo mama tam druga in očka bo z njo.
Čudno, če ga pa nimam? A starejši vedo,
da zdaj ne bom se več pisal Vrelogar ...
... in nova ne bo imela steklenice v žepu!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|