| Napisal/a VILINČEK, v nedelja, 22. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Z odprtim srcem v sonce zrem,
razprostrla svetlo sem nebo,
vidim, slišim, čutim, vem,
a še vedno modro moje je oko.
Močna trdna vera so vizije,
svet pisanih pravljičnih čudes,
kadar preseven jih oblak prekrije,
še višje dvigujejo se krila iz peres.
---------------------------------------
Na šahovnici življenja smo figure,
skrivne nitke se privezujejo na nas,
nevednost zarezuje neželene nam gravure,
v strahu pred njimi, si nadevamo "kiras".
Zabeleženi in označeni za vedno,
v očeh, ki ne želijo nas spoznati...
Le kdo podaril "bit" nam je vsevedno?
Bil bog, učitelj, sestra, brat, prijatelj, oče, mati?
Le kdo si, da sodiš in presojaš?
"Nihče sem!" odmeva tihi glas...
Že zapisane si misli izposojaš,
dviguješ se vse višje na "Parnas"!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7) 
|
|
