Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

Naslovnica (izbor)

BERI

Posamezne pesmi

Po avtorjih

Na šahovnici življenja!

Napisal/a VILINČEK, v nedelja, 22. okt. 06

Ocena urednika:
Ocena uporabnikov:	(0 glas)

Z odprtim srcem v sonce zrem,
razprostrla svetlo sem nebo,
vidim, slišim, čutim, vem,
a še vedno modro moje je oko.

Močna trdna vera so vizije,
svet pisanih pravljičnih čudes,
kadar preseven jih oblak prekrije,
še višje dvigujejo se krila iz peres.

---------------------------------------

Na šahovnici življenja smo figure,
skrivne nitke se privezujejo na nas,
nevednost zarezuje neželene nam gravure,
v strahu pred njimi, si nadevamo "kiras".

Zabeleženi in označeni za vedno,
v očeh, ki ne želijo nas spoznati...
Le kdo podaril "bit" nam je vsevedno?
Bil bog, učitelj, sestra, brat, prijatelj, oče, mati?

Le kdo si, da sodiš in presojaš?
"Nihče sem!" odmeva tihi glas...
Že zapisane si misli izposojaš,
dviguješ se vse višje na "Parnas"!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (7)

Objavil/a Neva, v 24-10-2006 11:01,

1. Na šahovnici življenja!

..nekako ne mislim, da je človek nihče....je majhen vprimerjavi s svetom in vesoljem, a v njem se lahko skriva veličina. In ko je je za njim tudi kako izkustvo ima vso pravico do svojega mnenja...je pa težko, če nekdo ne more odrasti in se išče vsepovsod, vsaj sebe je treba najti, zato, da lahko ugotoviš kje imaš svoj prostor pod soncem.....In ljudem na zemlji se dogajajo zemeljske stvari, zgodbe se ponavljajo, ni pa tako, da bi si kar vsi ljudje po vrsti misli izposojali....
nekateri imajo svojih popolnoma dovolj....

Objavil/a VILINČEK, v 24-10-2006 11:18,

2. ...

Obrnila sem se namerno malo v temo, da lahko ponazorim nekaj...tudi sebi v razlago... Kako se lahko vsak najde v vsaki pesmi in tudi to, da jo vsak gleda s svojimi očmi...

Vsebinsko si si jo čisto napačno razložila... Morda pa je bil namen nje ravno v tem, da najdem v sebi svoje sonce... da prerastem samo sebe...
Lahko so bile tiste zadnje besede spisane tudi meni? Kaj veš?

In kaj je rdeča nit vsega? Povem drugič in še počakam na kakšno mnenje... Res me zanima? Kaj vidijo v njej še drugi?

In hvala ti Neva...nič jezna nate, čeprav si mi malo stopila na ego... Mogoče pa je ravno to rdeča nit vsega... "pademo na prvi vtis!" Ne damo pa priložnosti nekomu, da pokaže svojo celoto...

Objavil/a Neva, v 24-10-2006 12:11,

3. človek mora

najprej v sebe zrasti, da se lahko preraste .....
in pesem sem čisto pravilno razložila, vsaj del, ki nosi težo, saj je napisan popolnoma nedvoumno.
Če si želela povedati kaj drugega, bi to morala biti drugačna pesem.....jasna komunikacija pesnika s seboj je samo v prvi kitici...potem je komunikacija obrnjena v svet in tako se to tudi bere...Prehajaš od jaz..na mi..in potem na ti....Če bi bilo ves čas ti, bi lahko razmišljala o notranjem dialogu..pa nekako ni tako, tudi iz konteksta, ki nam je sedaj na široko znan kaj takega ni pričakovati....

Objavil/a VILINČEK, v 24-10-2006 12:19,

4. na šahovnici življena!

Imaš vso pravico, do svojega razmišljanja... Jaz pa tudi, pravzaprav vsak in drugič razložim njeno vsebino... želim še kakšno mnenje?

Objavil/a ajda, v 24-10-2006 15:30,

5. Na šahovnici življenja

VILINČEK, če mene vprašaš, bi ti dve pesmi ločila, ker ne vidim neke povezave med njima. V prvi si svobodna in nisi vkalupljena v šahovske figure kot jih omenjaš v drugem delu pesmi.

lp, ajda

Objavil/a ajda, v 24-10-2006 15:31,

6. popravek

naredila dve pesmi, kar si ze na nek nacin sama, locila s crtico...

Objavil/a VILINČEK, v 24-10-2006 15:39,

7. NA ŠAHOVNICI ŽIVLJENJA!

Hvala Ajda...pesem je namerno tako spisana...čeprav ne deluje navzven tako, pa sta dela povezana med sabo... prepletata, se med lepimi sanjami in realnostjo, ki nas na nek način veže in pritiska k tlom...

Se oproščam, da se ne bo kdo prestrašil... Zadnja kitica? Mišljena na splošno in ni nikomur osebno namenjena na tem portalu... Hotela sem samo razbiti nek tabu... Sicer pa drugič, še kaj več... le toliko, da se ne bi kdo prestrašil, ker sem že vnesla tako ali tako preveč lastnega strahu