Napisal/a lilia, v nedelja, 22. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Vihar od nekod je prihrume, drevesa lomi,
meni je nekdo srce vzel.
Nebo prekrito s črno haljo,
nekdo se smeje, na nebu riše rdečo zarjo.
In na reki most na njem pa same sence,
ni ljudi po njih sprehajajo se le njihove oči.
So travniki brez barv, brez rož,
na njih pa trava spreminja se v oster nož...
...hodim s težavo, bosa, ostra trava je zame
kakor smrtna kosa.
In stopnice pred mano na vrhu njih nekdo stoji...
na mojih ustnih še ogenj tli.
A meni je nekdo srce vzel.
S poljubi zdaj iz mene briše strah,
ptice spreminjajo se v beli prah.
Namesto sonca mojo kožo grejejo njegove oči,
ob meni je in strah me ni.
In na nebu spet nekdo riše tisto zarjo...
ne smeva se ljubiti od tod morava oditi!
Najini gozdovi, najini kraji, najine zvezde...
Izginja vse, nikjer ni prostora
zate in za me.
A vseeno meni si srce vzel.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|