Napisal/a lilia, v nedelja, 22. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Utrgalo se je nebo,
pade belo perje na moja bleda lica,
solze pod vekami in bolečina,...
obup mojega klica.
Tresoče telo navidezno srečno v srcu še jok,
jaz prosim za večnost.
Pogled črnih oči proti sencam obzorja,
prišel bo ta dan rožnatega polja....
Zapiram svoje oči in spet se zablešči.
Poboža me umazana roka po telesu sovražnega nasmeha,
na stkanih krilih duša moja čez vražji svet mi leta.
Stojim na sredi mrtvega razpotja,
roke razprte, dež me pere, senca postaja motna.
In jaz izginjam iz slik življenja,
živ spomin spreminja moja brezčutna poželenja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|