Napisal/a lilia, v nedelja, 22. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Le zakaj te ne morem odgnati iz obličja svojih solz.
Vsaka zase vsak dan znova steče po svoji poti,
in na tisoče slanih poti vijejo eno samo življenjsko črto...
iz katere se vidi zdaj zbledele črte.
Ti sploh ne veš, ti moja najlepša »utvara«,
ti ne veš in ne poznaš moje duše zdaj sredi izgubljenega
vsakdana,... zato ker te ni.
V mračnih večerih zakrivam obraz v svoje pozabljene,
hladne, nemočne dlani,
pa se pojaviš v samoti in izgineš s trenutkom zavedanja,
da je vse le sen domišljije.
Kje je zdaj tvoj dih življenja, kje je moj?
V zatišju brez cilja tavam za teboj po gibljivih slikah,
ti moj ednini rojeni spomin,
ne izbrisan, nepozabljen.
Ti, ki si zrcalo moje neizbežne bolečine,
le zato, ker te ni v mojih smernicah,
s korakom, tam...kjer bi hodil skupaj z mano.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|