Napisal/a lilia, v nedelja, 22. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Pretrgala sem mrak nad sabo, nad tabo, 
da bi oba obstala v vedrini in obličju čistega.
Z roko v roki sva sedela v kristalnih barvah življenja,
pa si mi sledil v vse smeri, 
a le do trenutka mojih bolesti.

Niti pesek ni izbrisal kar sem ujela na poti,
niti ti nisi vzel del bremena na svoj ponosni križ. 
Bil si z menoj v lepoti z živim telesom, 
a mrtvimi občutki,...v samoti.
In ko je mrak spet zagrinjal nebo
si prišel in  za trenutek pustil obraz ob mojem,
a le do dneva, ko sem vnovič trgala sivino iz najinega obzorja.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)