Napisal/a Kingcrimson, v ponedeljek, 23. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Če se poigram z mislijo
nenehnosti življenja,
mi v utrinkih mentalne slabosti
v malih možganih preskoči iskrica,
ki prižge žarnico
umetno ustvarjenih sanj.
V žareči diodi
in v njeni neposredni bližini
se ustvari enosmerna pot,
po kateri nenehno blodim
in ne pridem nikoli do konca.
Ne morem povedati,
kaj mi pomeni enosmernica
teh različnih ustvarjanj
in kaj je v resnici bistvo
koncepta nenehnosti.
V najnižjem predelu
še zavestne podzavestnosti
se mogoče skriva nasprotni tok,
ki bi mu lahko dal ime,
a je narava njegove sestave
preveč poduhovljena,
da bi se lahko izražala skozi materialne oči.
Če povzamem bistvo vseh sanj,
ne morem mimo dognanja,
da so misli v bistvu
zarodek vseh hvaljenih svetov,
ki pa v bistvu ne prinašajo nič novega,
saj se iz časa v čas ponavljajo.
Embrio misli pa se gotovo skriva
v neki drugi dimenziji nerealnosti,
v preslikavanju grozot duše
na platno malih možganov,
torej v podoživljanju ustvarjenih sanj,
v iluzionističnem kabinetu
realno-realnega sveta.
Sanje so torej ustvarjene
prek breztežnostnih potovanj
po enosmernici, ki ji ni videti konca
in prav astralnosti iluzionistične predstave
realnega sveta se je potrebno zahvaliti
za edino pot, ki vodi iz paralele senc.
Nenehnost astralnih potovanj
skozi paralelne prehode ustvarjenih sanj
se torej kaže v refleksijah preteklosti,
ki po enosmernici neslišno
prehajajo v prihodnost
in tako opozarjajo na prisotnost
podzavestnih delcev filma življenja,
ki ga nenehno projicirajo misli.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|