Napisal/a Libela, v sreda, 25. okt. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Sama s seboj
v okrilju narave,
osamljen popotnik
na še bolj osamljenih poteh...
Dan počasi se poslavlja,
srkam vase poslednje sončne žarke.
Veter prepleta se skoz lase,
nežno lica boža,
da zadrhti vsa koža.
Misli zbega...
ni še dolgo tega,
ko tvoje so roke
me ljubkovale, božale,
ko opojnosti naslade
sva predala se.
Spet sama s seboj,
telo preplavlja hrepenenje,
le tebe si želim...
a dobro vem,
ne moreš biti samo moj.
Korak zastane...
prisluhnem vase...
kdo mi govori?
Srce...
pravi mi ostani, ne odhajaj!
A kaj, ko nesiguren je pristan,
da mogla bi ostati.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|