Napisal/a Najandra, v četrtek, 26. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Kot jesenski list
pade najina ljubezen na tla
ter čaka, da jo kdo potepta.
Z dnevi postaja vse bolj
ranljiva,
scefrana in potem
preperi.

Kot spomladanski zvonček
pod snegom čaka nova ljubezen,
zrasla pod okriljem toplega bo srca.
Z dnevi postaja vse
močnejša,
zrelejša in vedno
večja. 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Tomi, v 29-10-2006 06:54, 1. jesen Stara resnica, ki je pri vsakem človeku vedno nova, a to je večno upanje in čakanje, ki ne vodi v smer dejanj. Mogoče se motim in sem še pretrd za notranja drhtenja, ki so vendarle značajna frekvenca, ki se imenuje drhtenje srca ali oddajanje signalov izvirno čiste ljubezni.Pri tej pesmici, se kar sam spreminjam v čutečega človeka .Lepo.Tomi   Objavil/a ajda, v 29-10-2006 09:18, 2. Jesen Ja, pesem razumem kot umiranje ljubezni, ki izginja kot listje na drevju, da pa upas, da bo spomladi vzklila nova...Ni mi pa zato logicno v zadnji kitici:    ..Z dnevi postaja vse   močnejša,   zrelejša in vedno   večja...    nenazadnje se ne ves, ce bo spomladanski zvoncek prinesel tudi ljubezen.    tomi, vsec mi je da najdes tudina oko preproste pesmice z globoko vsebino...    lp, ajda