Napisal/a Daimon, v ponedeljek, 30. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Moj pot je v poti
ki me vzpenja k njim
v Rim zavesti kjer
se Pitijina zenica r a z š i r i
mi v sedem drobnih veličin
kjer sin sem zrasel skozi
line saturnalij

skoz preluknjan žamet
črnih dalij
z daljami se zlije
v mehki tok izpite
galaksije
od kod je piš svetlob zaplesan
mi iz mrakov grive
kam norost gre iz katere
vdihnem pesem
razzrcaljenih resnic
vsajen v moč
dvignjen v telo neba
zarinem meč.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (9)

Objavil/a Neva, v 31-10-2006 16:09, 1. Delphoi Težko je živeti življenje s točno destinacijo.Pot je tista, ki je polna vprašanj, kako iz sebe in svojega življenja napraviti kar se da.In človek bi rad gledal pod prste usodi, če bi bila potem res čisto v njegovih rokah, in rad bi kdaj suženj postal gospodar.  Vse prostranosti misli in čustvovanj se zdijo tako neobvladljive, človek ima od nekdaj željo po preseganju, po moči, moči soočanja z resnicami, četudi te pahnejo na rob...  Zmagoviti duh je daleč nad vsem....    Lepo te je brati po dolgem času, Daimon :-)      Objavil/a Neva, v 31-10-2006 16:16, 2. Delphoi Ah..še tole..slogovno si ostal zvest sebi, in kaj naj rečem..meč je tvoj zaščitni znak, postal si pravi vesoljski bojevnik v večnem boju s seboj, k sreči to ni več iskanje, to pa je preseganje....   Objavil/a Daimon, v 31-10-2006 16:41, 3. ... Hvala Neva. Lepo da v pesmi najdeš, kar ti ustreza. Js sem to pesem pisal v malce drugačni sferi. V tej pesmi ni želje, je bolj stanje osvobojenosti in spontane dojemljivosti za bistva in semena ki jih mam v sebi kot človek-duh. Tako tudi ta pesem ni želja po usodi ampak poljubljanje z njo in zavest o tem, da sem že usoda in da stopam po svoji poti, da mi je vsak korak znan in razumljiv.   Niti ni tle občutka zasužnjenosti, ampak nasprotno.   Je pa prisotno v pesmi to, kar si napisala: moč soočanja in občutek presežnosti.     lp   Objavil/a Neva, v 31-10-2006 16:58, 4. Delphoi Hmm, nisem razlagala na način, da bi razlaga meni ustrezala...želela sem da ustreza pesmi.  S tistim pomenom, ki je v besedah dan človeku, ki jo bere...Neva   Objavil/a Daimon, v 31-10-2006 17:07, 5. Delphoi Si pa paradoksalna v božjo mater:P   Objavil/a Neva, v 31-10-2006 17:16, 6. Delphoi   Objavil/a Neva, v 31-10-2006 17:28, 7. Delphoi He, he..nisem paradoksalna...samo uspelo mi ni...   Objavil/a VILINČEK, v 31-10-2006 20:27, 8. delphoi dvignjen v telo neba  zarinem meč.  --------------------------  In temno nebo se razpara,  posijalo bo na tisoče luči,  Morda le prazna utvara?  A Vilinček prav vse posvetli!!!      Potovanje skozi čas...preteklost in prihodnost se zlivata in ti poznaš pot...     Buri domišlijo, dobro spisano...                  Objavil/a ajda, v 31-10-2006 21:11, 9. Delphoi ko bi mi bilo le dano, morda le preblisk ujeti koscek neba, v katerega si zarinil svoj mec in z dotikom gladkega rezila obcutiti in razumeti bistvo tvoje pesmi... in nenazadnje, zakaj pa ne, ne samo pesmi polozene v narocje, tudi pesmi, za katere treba plezati visoko, pa se to ni receno, da bo zmaga  ja, lepo te je slutiti spet tu    lp, ajda