Napisal/a NaGa, v sobota, 27. nov. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

 Tisti trenutek ni v meni ničesar,
ne jeze, ne krika-
le panično iščem luč,
in vrata umika.

Čez čas pa me mine vse to
tudi jokam več ne-
ne kažem več čustev.
In pokrijem srce
z njeno črno ruto
in
vsak smeh mi je kot nož
v prsi.
Čez čas_
vsak nepovabljen glas
kot prekletstvo v vrsti.
Tako
že leta sedim v črnem
in pišem te
zadnje besede,
ki končajo se z vejico tu
v poduk za Vsevede,

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)