Napisal/a NaGa, v sobota, 27. nov. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tisti trenutek ni v meni ničesar, ne jeze, ne krika- le panično iščem luč, in vrata umika.
Čez čas pa me mine vse to tudi jokam več ne- ne kažem več čustev. In pokrijem srce z njeno črno ruto in vsak smeh mi je kot nož v prsi. Čez čas_ vsak nepovabljen glas kot prekletstvo v vrsti. Tako že leta sedim v črnem in pišem te zadnje besede, ki končajo se z vejico tu v poduk za Vsevede,
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|