| Napisal/a LORELLIA, v petek, 03. nov. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
nisem se ovila v sanje,
zato,
da bi teptala tvojo slehrno bitko,
tvojo pot grenkobe,
tvojo rdečo nit resnice,
šla sem v sanje
le zato,
ker obležati v tvoji senci
in jokati tvoje solze,
ni bilo pošteno....
nisem našla sonca,
zgolj zato,
ker si mi stiskal temo v težke veke,
in ker si podtikal svoje boje vame,
našla sem ga le zato,
ker sem uzrla biser v ogledalu...
bilo je...
sneg je že večkrat pokril vse stopinje
in sledi so z vetrom bežale,
tokovi minut so razprli vsa jadra
in plula sva mimo,
vsak zase,
v omami...
bilo je...
že davno...
le kaplja spomina se kdaj še dotakne,
le hipec davnine pokuka z omare
le včasih še vonj mi po snegu podtakne
obroče dvojine,
zate in zame...
pa sonce
in paleta črnine
zavita v moj šal dolge zime;
mladost s tvojo črko imena,
nevednost;
bežanja, iskrena...
in vendar...
spet jutra, dišeča od kave,
topla od sonca
in od nove bližine,
večeri, s taktirko jeseni
in nova dvojina...
spet zima,
s spomini črnine,
belina;
in nove vzpetine.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
