| Napisal/a Gnosis, v petek, 03. nov. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Pišem oporoko, ker umiram.
Še dih ali dva, zdaj, prav kmalu,
bom le še lastna halucinacija.
Življenje mnogo je prineslo,
a kaj mogel s sabo bi vzeti,
s čim mogel čas bi zavrteti,
prav zdaj mi dušo bo odneslo.
S pogledom zdaj oklepam se,
kot da oko je moj prijem,
kot da je še telo in duša v njem.
In ko ugašam, ugaša svet.
In ker odlašam sem preklet!
Zapuščam Zemljo - pristanišče,
zazrt nazaj, hiteč naprej.
Od mene nič ne bo ostalo,
le to, ta pesem, oporoka,
grenkost zapisanih besed.
kosti pod zemljó in kamen,
to ni moja zapuščina,
jaz želim do konca umreti,
izbrisa ne zaupam času.
In ko spomin se osvobodi
kamna, zemlje in kosti,
takrat moj duh spet zaživi.
Takrat sem jaz, resnično jaz,
takrat priplujem v pristanišče,
smrti zadan dokončen je poraz.
In kaj vam zapustim,
kaj svet dobi od moje smrti?
Nič in hkrati vse -
neopazno odidem.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
morda bolje prepustiti bralcu, da si razlaga po svoje.. 
