Napisal/a moonchild, v ponedeljek, 06. nov. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Oblaki mojega sveta
so temni, grozeči, prežeči.
Venomer obljubljajo le nevihte,
ki me potolčejo na tla z dežjem
in bičajo telo v ritmu obupa.
Plašne ptice mojih upov
ne letijo v nebo.
Hrepenijo, a ne zbežijo z dreves,
katerih veje jih vlečejo k tlom,
prestraši vsak jih življenja grom.
Sanje in pesmi srca so ujete
na dnu močvirja samote,
čigar sluzasti podaljški
bremenijo, zakoreninjajo
njih rastoče poganjke.
Meje mojega sveta so svinčene
stene, a hkrati nevidne
in brezmejne,odbijajo moj krik,
da se razblini v brezkončnosti
prostora.
Razsvetli zastrto nebo, prepodi oblake,
osvobodi upe in jih poberi kot zrelo sadje,
razsekaj korenine samote
in z enim samim dotikom ljubezni razbij stene.
Naj se ponovno rodim,
naj diham isti zrak kot ti,
naj zopet spregovorim.
Podari mi svetlobo, ki jo nosiš v sebi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|