Napisal/a Kingcrimson, v torek, 07. nov. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Zrl sem prejšnjo toplo noč
v njeno črno, črno moč,
pogled hitel z dreva je na drevo,
videl je stvari, kot vidi jih le malokdo;
poslušal petje nočnih ptic,
vsak njihov glas je nosil v sebi klic,
vse mirno, vse temno žareče,
v daljavi majhne srne speče;
daleč segal otožen je pogled,
tja v tihi, temni svet,
v srcu pa bolečina le skeleča,
da tako blizu lahko je sreča;
žalostne oči veke so priprle,
ko pojavi glas se deklice umrle,
otožno kliče glas vseh glasov,
kot da slišal bi se lom valov;
pojavi se v senci bela vila,
ki se iz megle svetle je izlila,
počasi se mi približuje,
kot da iz mene se norčuje;
in ko že čisto blizu je njen stas,
spregovori mi njen zasanjan glas:
"Zakaj stojiš tu čisto sam,
v tem gozdu mojih sanj,
raje bil bi ob potoku tam,
da zlil se z njo bi vanj."
Moj glas ostane čisto tih,
kot da si želel bi dolg oddih
in oči strmijo le v daljavo,
ne zmenijo za vilo se sanjavo;
a njen trepet iz ust postane mehak
in pred mano zamegli se zrak:
"Povej mi ves tvoj skriti strah
in potok spral bo bolečino,
da se spremenila bo v srebrni prah,
ki padel na vsako bo rastlino."
Debela solza mi spolzi na lica,
ki jo opazi tudi bela lepotica,
približa se telo mi njeno sloko
in pobriše solzo z mehko roko;
usta v tišini neba mi vztrepetajo,
njeni milini vso skrivnost predajo:
"Življenja ni, je le obstoj,
živel sem zanjo in sem dihal z njo,
užival vsak trenutek, njen in svoj,
upal, da konca še dolgo ne bo.
A že kmalu je udaril zvon,
ki oznanil konec najine je sreče,
izgubil sem radosti zagon,
zdaj samo prižigam črne sveče."
Utrnila se je solza beli vili,
spolzela je po mehki svili,
tam kjer padla je na črno prst,
začelo rasti rož je mnogo vrst;
utrinek bel se je takrat zalesketal
in prelepo vilo je pobral,
ostal sem sam med cvetlicami,
obkrožen le z nočnimi pticami;
utrgal najbližjo sem rožo
in stisnil jo na svojo kožo,
uzrl takrat sem njen obraz,
ki pregnal iz mene je ves mraz;
dotaknila se je z nežnim cvetom moje kože
in spregovorila z imenom rože:
"Vsak dan utrgaj mi en cvet,
naredi me še enkrat srečno,
da te videla bom vsak dan spet
in ljubezen trajala bo večno."
Zdaj stojim v gozdu vsak dan,
nasmejan in nič več sam,
utrgam cvet in dam si ga na kožo,
da lahko sem večno z mojo rožo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|