Napisal/a Kingcrimson, v torek, 07. nov. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Na teh koncih oblosti
se plazijo razpadajoče strige,
ki tehtajo 113 kg,
slepi krokodili so popili
črno-zeleno reko,
stoječo na električnem drogu
strogo poenostavljenih sanj.

Kot kamen pade pred mene
samoobstoječa svetilka
in zbriše spomine,
ki si jih je ustvarila glava
ob gledanju statične oblike
silhuetnega orodja.

Slepeče svetlikanje lune
ustvari mesto za razdiranje
papirja, zlepljenega
s trdnim sluzom
na smrt obsojenih žab
in cesto za krike
krokarjev ob mehkem
tresenju neke glave.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Neva, v 09-11-2006 19:49, 1. Lobotomija neke mandarine Ravno danes sem si vzela čas in po netu pregledala kar nekaj galerij s področja digitalne fotografije, ki omogoča tudi bolj fantazijske obdelave in moram reči, da bi tale pesmica imela prav zanimivo tovrstno upodobitev S čisto tekočo logiko jezika si se lotil povezovanja stvari, ki so verjetne, s tistimi, ki niso.In ob vsej tej zadevščini si hotel sprožiti še malce zgražanja z malce bolj "bljak" elementi...meni gre pa na smeh...lobotomija pač...No, ne počutim se ravno kot mandarina, he, he...pesem pač sodi v poezijo absurda...oz. nadrealizma po lobotomiji....   Objavil/a ajda, v 09-11-2006 22:49, 2. Lobotomija neke mandarine Kakorkoli ze, zakaj niso povozene mandarine, ampak uboge zabe in nic ne bi bilo narobe, ce bi se krokarji gostili z mandarinami no ja)  morda sem obcutljiva, ker so mi zabe prikupna bitja....sicer pa, poezija ima neslutene razseznosti in morda je te na smrt obsojene zabe razumeti kot mandarine...    lp, ajda