Napisal/a Gnosis, v nedelja, 12. nov. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kraljestvo se približuje,
mrtvi visimo po vejah,
srca krvaveča nam zarašča mah,
misel se oddaljuje.
Palica odrešenika
trka na pločevino,
poletna pripeka,
prišel si po mrhovino!
Vzeti me hočeš s seboj,
tja v višine neba,
praviš mi: nič se ne boj,
tam ni nobenega zla.
Le kam,
le kam naj poletim,
ko me drže jeklene spone,
ko le od sebe še hitim?
Drugam, naprej,
da stopim stoletni led,
in prižgem rdeči ogenj,
drugam, naprej!
In če mi je ljubši led,
in če raje kot blažen,
v bazen svojih grehov,
pogrezam se preklet?!
Nebo, ki s kisom moči
rane dobrega dejanja,
nebo ki trud poplača,
tistega ki zmerom sanja.
Ne! osorno ga zavrnem,
nihče ne bo mi gospodar,
ne želim si krone s trnjem,
zase svoj zadrži dar.
Božja zalega,
projekcija nepoplonosti,
votlost odmeva,
dah večne neumnosti,
moč brez dosega,
bog strahu in smrti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|