Napisal/a LORELLIA, v sobota, 18. nov. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Včasih je težko
odpreti veke in strmeti v lik,
ki nosi tvojo preteklost na svojih ramenih...
zdi se ti blizu in daleč,
kot privid,
ki se ti je privil skozi minute
in ti obležal v naročju...
leži ti v duši
in spominja na dvojino;
tisto dušno dvojino
tvoje večne samote...
poskakuje v očeh
in se vrtinči v zenicah,
kot blazen vrtinec življenja.
poznaš ga in še včeraj so ga klicali
s tvojim imenom...
a nisi več lik...
in nisi podtalni privesek grenkobe
in nisi več prvi vzdihljaj tiste bede,
ki si jo slavil,
ker si bil strašno neveden...
zdaj si človek
na prvi stopnici
v vijugi življenja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6)
|
|