Napisal/a Gnosis, v sobota, 18. nov. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Misel se zareže v možgane,
njena hladna ostrina,
zbudi telo iz omame.

Le trenutek in je mimo,
potopim se v sivino,
čakajoč nov val.

V vakumu lebdim,
dokler ne uzrem odseva,
dokler ne slišim svojega odmeva,
in si ga trajno prisvojim.

Dokler mislim, živim,
drugače umrem, zaspim,
v vrtinec se spustim.

živim in umiram,
se smejem in trpim
v nerazumljenosti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 23-11-2006 17:32, 1. Spoznanja.. dobri stari filozofi, ki se vedno razsajajo s svojimi mislimi in nam odpirajo spoznanja, katera si ti natrosil v svoji pesmici in ni kaj, dobro natrosil...    lp, ajda    Objavil/a Matej, v 24-11-2006 15:19, 2. Res Cogitans Močna pesem in lepa, ena boljših. Všeč mi je ta del:    "Dokler mislim, živim,  drugače umrem, zaspim,  v vrtinec se spustim."    Razumem ga, kot da človek s svjim delom, aktivnostjo usmišlja svoje življenja. Kar pa je nenazadnje res, hkrati pa (zame) patetično, kajti smisel življenja mora biti nekaj več! Neaktivnost v teh verzih pomeni smrt, lahko simbolično v mesenem smislu, pa tudi dobesedno.     Še boljši tragično-komedično realen, pa je konec:  "živim in umiram,  se smejem in trpim  v nerazumljenosti."    Mamma mia, kako strahovito kruta resnica! Jasno nam postane takrat, ko si postavimo vprašanja:  Zakaj živim?  Zakaj umiram?  Zakaj se smejim?  Zakaj trpim?    Najsi bomo poznali ali ne, je ednini pravi odgovor: nerazumljenost!    Enkratno Gnosis - čestitke!     LP Matej!