MOČ LUČI (Goran Bregovic - Lullabye)

V sebi te nosim, si pesem brez meje,
čisto nalahno te božam, srce se mi smeje.
Iskrive so sanje, s toplino žarkov odete,
o mavrici sanjam, ker še vedno sem dete... 
-------------------------------------------

Svetla je noč... v njej skrita je moč,
kot bi gorelo na tisoče sveč.
Misel igriva... tam je in biva,
k sebi jo vabi odmev žuboreč.

Rosna je trava... kuštrava glava,
kar bosa zaide na potko zeleno.
Tamle čez griček... kjer je gozdiček,
k bistri vodici, odeta v prosojno kopreno.

Drevo se poklanja... prihod že oznanja,
še vetrič zaveje med njene nožice.
Nalahno jo boža... kjer vroča je koža,
kot, da zaznal nje hrepeneče bi klice.

Trenutek prevaga... že mesec polaga,
čarobno svetilko na sanjavi obraz.
Spušča se nižje... vse bolj ji je bližje,
igra svetlobe ustavlja zdaj čas.

Skozi njo se preliva... dlani si umiva,
ko čistega izvira si izpiti želi.
Njene ustne dehteče... žejne so sreče,
tančica kar sama s telesa zdrsi.

Srce v nemiru... gre tja k izviru,
neznana podoba ji sanje budi.
Misel potuje... ko nase kapljic posuje,
pot slapom mogočnim se nekaj iskri...
----------------------------------------
 

IZVIR ŽELJA (Kitaro - Tunhuang)

Pršenje odmeva… belina odseva,
pred njo se odpira pravljičen svet.
Nepremično zazrta… vsa pot je odprta,
tja, kjer rojeva nebeški se cvet.

V objemu omame… preveč jo prevzame,
ne zmore, ne zmore odvrnit pogleda.
Hotenj ujetnica… ožarijo se lica,
s srebrno roso napolni se skleda.

Pod zvezdno nebo… s tresočo roko,
izliva si biserov drobnih na prsi.
Drhtenje telesa… z lahkoto peresa,
prebudijo se popki pod njenimi zdrsi.

Vzcvetela je roža… dišeča je koža,
zaplesala bi zanj, ples silnih voda.
Ga k sebi prižela… ničesar vzela,
le dala še več, košček svoj´ga srca.

Kot uročena… utripa ji vena,
iz ustnic ji vrelih češnja zori.
Gibi so tihi… globoki vdihi-izdihi,
v njej žarek je sonca, ki vse bolj gori.

Ne najde spokoja… je željna opoja,
svetli jezdec priplava nad njeno nebo.
Mehkoba odeje… toplina jo greje,
ko plašno jo ovije s svojo dlanjo...
---------------------------------------

MELODIJA SREČE (Secret Garden - Prayer)

Kot da je ulita… vanjo ovita,
najlepši metulji v telo se selijo.
Melodija brez konca… dotaknila se sonca,
tam v daljavi zvonovi zvonijo.

Zaprla je veke… zabučale so reke,
njega roka, kot svila po vratu polzi.
Vročih ustnic dotik… najlepših oblik,
v pisanih barvah, ves svet se vrti.

Igra vetra, dreves… listja je ples,
k sebi ji čisto počasi premika obraz.
So lička rdeča… v njej biva le sreča,
s prstki zdaj češe pramena ji las.

Divje bitje srca… kot iz zlata,
v temi blesketajo njegove oči.
Solze srebrne… v njej se utrne,
ljubezen, ki le zanj še živi.

V njej izgubljena… kot utopljena,
v sijaju njega zastaja ji dih.
In on ji vse vrača… jo k sebi obrača,
da izdahne najlepši ji stih.

O neskončnih sanjah ji poje… odpira ovoje,
skrite želje, ki v njej dolgo so spale.
Ne rabi obljub… vse pove ji poljub,
opojnih sokov njega in deklice zale...
-----------------------------------------

SKRIVNOST ELIKSIRA (The veronicas- The First Kiss)

Kristalna meglica... kot da je ptica,
v lahnem lebdenju »biti« brez teže.
Jo blago miluje... z utrinki posuje,
ko poljube ji plavne na ustnice veže.

Iz brlivk pajčolana...vsa obsijana,
pretakajo se njiju medene tekočine.
Vsak gib je nesluten...komaj občuten,
njega roka polzi čez nje brhke obline.

Drevesa že spijo… le listki šumijo,
v harmoniji barv, nosi ju čudežen tok.
Svetleča kresnička… božajoča jezička,
zaobjem sočnih jagod je vse bolj globok.

V vonjavah dehtivih… dotikih čutljivih,
se plameneči napevi radosti rodijo.
Netopirja prelet… neustavljivi drget,
prej razneženi gibi, vse bolj kipijo.

Cvetje belo, rdeče… ne želita iz ječe,
v njunih vrtovih je planil gejzir.
Krošnja zelena… »LJUBITI« želja le ena,
V njej se skriva čudodelni eliksir...
---------------------------------------

UROK IZ TEME (Conjure One - Premonition)

A urok, je urok… nad njima temen je bog,
božanstvo, ki hoče, da teče le kri.
Odmevajoči koraki… še temnejši oblaki,
izbrisali so zvezde, razblinili luči.

Vrtinčast orkan… pred njo črni je vran,
Eolova harfa zaigrala hrumeči napev.
Dotik kot kopriva… ognjena je griva,
a v srcu nje še vedno svetlobe odsev.

Razgaljena nedra… zajokala je cedra,
iz krempljev se gosta črnjava cedi.
Bridka usoda… ugrabila laboda,
za njim so ostale neizpete sledi.

Grom in strela… sta srečo ji vzela,
a njene duše nikoli... jo brani spomin.
Vžgan v globino… s svojo belino,
vtisnjen za vedno, kot vonj na jasmin.

Ne ogenj, ne led… preiskala bo svet,
ne izničijo sanje, ki v njej še buhtijo.
Nikoli obup… razkrojila kačji bo strup,
pretrgala okove, naj v prah se zdrobijo...
------------------------------------------- 

NEUSTAVLJIVO UPANJE (Clannad - Theme from Harry's game)

Slika je slika… pod njo se premika,
prepad zevajočih lačnih se duš.
Zaman išče bilko… rešilno svetilko,
v daljavi neslišna je pesem grmuš:

»Odženi strahove… poglej v grobove,
še vedno v objemu si njega čudes.
V temo ulovljen… morda oslepljen,
ne vidi tvojih kristalnih peres!«

Vsak dotik jo zabode… boji se usode,
a ljubi še bolj, kot kdaj koli prej.
V solzah kaljena… ne bo izgubljena,
neskončna ljubezen, jo vodi brez mej.

Nadet je oklep… a še vedno je lep,
v njenih očeh, za vedno tak bo ostal.
Utopila bo led… odprla zanj cvet,
v njeno se kožo vonj njega vsesal.

S poljubi pokriva… solzami ga umiva,
ustne rdečijo v plamenih, ni več sivine.
Strast ji prikliče… neme so priče,
roka prisesana v nje tople vdolbine...
----------------------------------------

KELIH LJUBEZNI (Enya - Only time)

Črnilo izginja… nebo se utrinja,
na severu prebuja ozvezdje se lire.
Zdirjala je vprega… osvetlila jo Vega,
razkadila se kletev v vonju je mire.

Premagane meje… poljube žlahtne ji seje,
ko nalahno jo spušča na žametna tla…
Z rosečo dahlino… v neugaslo dolino,
je oživil studenec neskaljenih želja.

Ubrano sozvočje… upogiba se ločje,
vseh spon osvobojen, izpija pramoč.
Uresničene sanje… potaplja se vanje,
iz gladine dviguje se lokvanj cvetoč…

Kot kerub se bohoti… vsej svoji lepoti,
prezrcaljen v jezerih njenih očes.
Ne želi da ovene… v prosojni čad ga odene,
da zaplava v napoju največjih čudes.

Impresija navdiha… utripa in diha,
ko iz kelihov ljubezni črpata moč.
Prvinski občutki… najlepši trenutki,
nezdružljivo letita v pravljično noč.