|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
(0 glas)
Galaksije drobnih sonc - preteklost, sedanjost, minevanje časa, ki se je v tistem trenutku bliskovito zavrtel in obstal... Z medlim odsevom pa sem pravzaprav nekako dobesedno mislila - odsev svoje podobe v njegovih očeh - le to. Hm, Neva, ne vem zakaj ne dopuščaš možnosti, da je nekdo v nekem določenem trenutku lahko vedež in hkrati šibko, krhko dekle... Saj si ni težko predstavljati momenta, ko se tvoj pogled ujame s pogledom osebe, ki te povsem prevzame - posrka te vase, kot vakuum, kot bi se roj zvezd zvrtel pred tvojimi očmi, ne samo zvezde, ne samo ena galaksija, ta ki je nam najbližja, temveč vse, še tiste, ki jih lahko le slutiš... Kot npr. lahko slutiš, da VEŠ, da je to vse, kar je - ta trenutek. In v tem trenutku si najmogočnejše, najmočnejše bitje na tem svetu, a si hkrati šibka, brez moči, padeš, se zgrudiš, njegov pogled jemlje dih, a hkrati so prav te oči odrešilne - lahko se povsem prepustiš, zgrudiš se, ker čutiš, da si pravzaprav na varnem... Primernejši izraz, praviš... Hm... Zame je pisanje pesmi upodabljanje, ubeseditev mojega sanjskega sveta. V tem svetu pa ni pravil, ki bi določala stopnjo pomembnosti nekega kratkega trenutka ter predpisana pesniška sredstva, ki so in niso primerna. V mojem svetu ni zakona gravitacije, v mojem svetu niso ptice edina leteča bitja, in niso sanje le prozorna tančica, ki se zjutraj stopi in izgine za vedno... V mojem svetu se pač lahko zgrudiš v nekogaršnje oči in v delčku sekunde doživiš spoznanje, ki v otipljivem svetu ne obstaja. Tako pač je v tem mojem svetu, v moji mali galaksiji, iz katere uidejo te besede, misli, pesmi. 
Odzivi so izzivi. 
