Napisal/a LORELLIA, v sobota, 25. nov. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kje sem izgubila kompas,
ki je menjal križišča s smerokazi
in labirinte z zatočišči,
in ki mi je vselej siknil na uho
svoj pravi da...
...ne vem,
in ceste molčijo.
križišča
še dalje
in vedno hitreje
in vselej močneje
živijo
v tej mali stotinki nečesa,
kar diham.
življenje...
še dalje spoznavam
razpoke na cesti in luknje v betonu,
tresoče brvi
in zastoje na mestnem obzorju,
grozeče ovinke,
travinje, sušo na polju,...
še vedno vidim svoj svet,
nekje v vesolju.
spet konec
in nova križišča,
spet jutro in stari začetki
in večna stičišča
grenkobe...
spet bučni odmev te tišine,
ki se v stene zažira,
in vselej ista svetišča,
svetlobe...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|