| Napisal/a LORELLIA, v sreda, 29. nov. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Samo malo je še ostalo...
tvojih besed za moje uho,
ki rastejo iz korenin srca
in gredo do duše...
ne slišim strašnih ne-jev,
in slovo je daleč od glasu
a cviljenje zavor popušča
in počasi,
res počasi greva v smrt.
počasi umirajo ptice
počasi umira življenje
in zdaj, ko vem, da nikogar ni,
umiraš, v naročju, še ti...
umiraš
počasi...
tako počasi,
kot tečejo reke iz moje modrine
in kot mi gre dlan čez telo,
počasi, kot gredo spomini v davnine,
počasi, kot srp gre počasi v temo...
rekel si, da nikoli ne ostanem
in da nikoli ne pridem
in da nikdar nimam dovolj svojih besed-
glej, vidiš, ko pridem,
ko padem in kriknem,
ko ostanem in pridem,
mi rečeš neslišno - oprosti,
jaz grem...
ostane tišina,
skrivnost,
bolečina,...
in v srcu:"jokati ne smem!"
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
