Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v nedelja, 03. dec. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tišina je najbližja popolnosti.
Tišina, ki sledi dogodku.
Da v sebi odzvonijo vsi glasovi.
Da skozi lastno sito se zrcali.

Molk je tam kot kamen modrosti.
Molk, ki solzna je dolina otroku.
Brez pristanka padajo plazovi.

Brez izjeme sami smo ostali.

Tišina je preizkus kreposti.
Tišina v najdaljšem oddušku.
Da ne odpeljejo vsi vozovi.
Da trenutke obrisov bi podali.

Ti.
Q.
Brez svetilnika temotni so valovi.
Brez tvoje luči na drugi sem obali.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a Tomi, v 06-12-2006 09:43, 1. Tiholaznost Veliko globino si zajela med nas in hvaležni smo ti za ta izliv resnice, ki jo mnogi omalovažujejo in ji ne dajo tisto mesto, ki ji pripada. Tišina daje največji razcvet umu ,občutkom, srcu duši. Tišina je nekaj na kar smo v tej civilizaciji, v tem svetu eksplozije vsega kar še lahko postoji, popolnoma pozabili, ker se ne znamo več obrniti(osredotočiti) v svojo notranjost in si prisluhniti.Marsikaj bi bilo drugače, če bi si že med javnimi osebami kdo prisluhnil, uvidel bi kdo je, a tega noče, ker se zaveda nekje v podzavesti, da je napuhani balon.Tišina je resnično luč življenja, če si jo znaš prižgati.Osamljenost je most do te tako važne notranje prekretnice, a namesto, da bi jo taka oseba znala razvozlati sebi v prid, je obstala na svoji obali in jokala ter tarnala, a tako blizu rešitve živi leta in leta. Vsak človek je vsemir za sebe in bog samemu sebi, kako upravlja s seboj, je pa posebno poglavje.Vidiš KIA kako si odprla tok razmišljanja, če je človek sam s tvojo lučko.   Objavil/a VILINČEK, v 06-12-2006 12:05, 2. tiholaznost Všeč mi je tvoja pesem, predvsem po vsebinski plati...     Tišina včasih boli, včasih pa nam pomaga, da najdemo v sebi nove dimenzije, da se v sebi umirimo in da lahko znova prižgemo luč, ki je že skoraj ugasnila...   Le moje razmišljanjej o njej...           Objavil/a daljna, v 06-12-2006 13:41, 3. ... Vsak je v svojih trenutkih tišine najbližje sebi. Tišina je res lahko nekaj dragocenega...   Imam občutek, da si mogoče vendarle z zadnjima verzoma rahlo nakazala, da si vendarle želiš, da občasno tvojo tišino kdo prekine - najbrž izbrana oseba, kajne? No, odgovor niti ni potreben, vsega ni potrebno razvozlati in potrjevati - to lahko storimo v tišini. Dobra pesem.   Objavil/a Klavdija KIA Zbičajnik, v 06-12-2006 19:59, 4. Tiholaznost Hvala, hvala...   Prav paše, da me še malo pobožate...   Sedaj pa zares...   Tišina je prava rajska oaza. In po krivici jo enačijo z osamljenostjo. Jaz pravim, da je to priboljšek, a moraš imeti dobre živce, da se soočiš z najboljšim prijateljem in najhujšim sovražnikom... s seboj. Ko se "ta dva lumpa" med seboj pomenita, in ti celo vzdržiš ne komentirati, nastopi v tej oazi moment čistega izvira najboljših in najbolj čistih idej, rešitev. In ponavadi se izkaže, da celo stvarstvo teži k temu, da bi ti potisnilo nekaj pod nos, ti pa nočeš videti, ko pa vidiš, se v oddihu sprostijo najlepše barve in zadonijo zvonovi in spet iz tišine stopiš v žuborenje vsakdana. Eni načrtno meditirajo, se priučijo prisluhniti sebi, meni je bolj všeč spontano in brez kakšnih pompoznih priprav. Skratka, tišina je en del mene, ki ga ne zatajim. Meni je vse všeč, fino... biti v tišini, biti sredi vrveža, biti sredi narave, biti z živalmi, biti z ljubljeno osebo... vsega mora biti... Preklapljanje je pa sploh izziv, ker ni bolj luštno, kot delati v omejitvah in na prelomnicah enega in drugega...