Napisal/a Biba, v nedelja, 03. dec. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
moji predniki me učijo, naj sovražim.
jaz pa ne morem določiti,
komu pripadajo ptice. poznamo odgovor,
a si po človeško lastimo njihova gnezda,
ki naj bi pomenila varnost, ko sonce zaide.
rekli so mi, naj preziram sosedo, ki je na naši zemlji
posekala drevo. čigavo drevo, vas sprašujem.
morala sem rušiti, kar so na meji pozimi ob peči
spletli v košare. otrok se mora ravnati po starših.
počela sem to, dosledno. Jezusa sem spoznala šele,
ko sem ga odslovila. njega upoštevam (pa naj bo fiktivna
ali resnična oseba, vseeno mi je).
peljala sem se mimo mrliške vežice, ko je soseda
umrla. a sem se zdrznila, začutila sem nit.
dvosmerno nit, ki jo lahko pretrgaš. ena polovica
se je izgubila, druga me je povlekla nazaj.
obrnila sem avto in izstopila. bili so težki,
a topli koraki. vstopila sem in srečala prijaznost.
zdaj jo srečujem dnevno. njena hči
je moja prijateljica. čeprav je pozdrav
najina edina komunikacija.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7)
|
|