Napisal/a enigma, v torek, 30. nov. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
tistega sončnega dne sem se odločila da bom resnici nasproti stopila iz nežno sijočega dneva sem v prostore neobsijane vstopila
suho sivi zveneči koraki odmevali so vse naokrog pa tišina stala sem sredi hodnika belega, hladnega in zrla sem daleč v zaprta vrata prah
zlagala sem kocke spomina in iskala sliko ki se je s časom tako ukrivila
stala sem tam in z zaprtimi očmi čakala vonj veter nekaj občutek resnico
zeblo me je in treslo se je moje telo roke so krčevito kričale jokala je duša neznosna, pekoča tesnoba bolestna grenkoba
zagledala sem rdeči tricikel obsijan vrt gugalnico želvo smrt
napolnila sem hodnik drobnih stvari in čeravno za zaprtimi vrati še vedno praznina bedi hodnik več prazen ni
dovolj za nocoj nazaj na sonce ! tebi preteklost pa jutri napovedujem nov boj
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|