Napisal/a noemi, v ponedeljek, 04. dec. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

S prvim svitom,
ko nas prvič oblizne zarjin jezik,
metamorfiziramo.

Svoboda noči zdrkne z naših teles
in obležimo razgaljeni.
V paniki izvirnega greha,
kot Adam in Eva
grabimo po figovem listju. 
Prve jutranje sence kričijo.
Z neprebavljivim piiiiiiiiii...
vrtajo v naša senca.
Kava spet ustvari tišino.
Z obleko na sebi smo spet
družbeno sprejemljivi.
Krila in tipalke
so varno pospravljeni,
ampak še nekaj, še nekaj...
rdeče beločnice, še te moramo skriti!
Spodobno si napudramo nosove,
prebrisano nataknemo temna očala,
še bolj spodobno stopimo na ulico
in kar se da spodobno počakamo...
Prvi mrak nas požgečka po temenu,
s prvim hladom noči
metamorfiziramo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a morigenes, v 08-12-2006 14:12, 1. preobrazbe noč in dan, jaz i drugi, tisto, kar postavljam na ogled in tisto, kar se skriva za izložbo. je to senca? Tagore je nekje zapisal, da "nismo tisto, kar vidimo. Tisto kar vidimo je naša senca."    Objavil/a Tomi, v 09-12-2006 06:35, 2. nočna bitja.. Lepo si opisala naš notranji energetski potencial, ki se v vsakem zdravem organizmu še kako močno javlja in opozarja lastnika, da bi hotel doprinesti lastniku tisto glavno poživilo življenja. Kdo pa daje življenje drugi kot ravno tista energija, ki jo čuti tako močno vsak ob svojem času.Le spomni se hrabro na njo,njej ki nudi začetno pot ohranitve sreče.