Val nesel jo daleč - na samotne je čeri,
telo v temi - v svetlobi meča obsijano.
Iz neder ji je tekla bistra svetla kri,
a vetrovi morja so celili vsako rano…

 Razpihali oblake nad vodo in zemljo,
melodija harfe česala svilnate lase.
Še vedno mehko, toplo in iskrivo je oko,
le čiste solze sta točila njena duša in srce…

Izbrisale so težo, ki v sebi jo nosila,
izbrisale neljube ji spomine - grenkih dni.
Vedela, da večnost z njim se bo stopila,
ko na nebesnem svodu  - zaplesale so luči...