Tako zelo, da še sama ne vem,
tako lepo-če sploh tako smem.
tako nemogoče sedaj se mi zdi...
..Morda pa se mi le zdi....

Moj razum,
moje sanje.
Moj ideal,
moje spoznanje.
In ravno ti,
moj najhujši sovražnik si....

Nališpanim snežinkam se mudi
Sprejele povabilo so na ples
Poplesavajo v zraku s krilci krhkimi
Vsaka se želi pokazati&nbs...

V senci mogočnega drevesa
sedi in se joče klovnesa
žalostna in zapuščena
pozabljena od vseh
ki jih dolga leta
spravljala ...

Ritem.
V njem se izgubljaš.
Sanjaš...
Luči.
Motijo.
Veš, pregloboko svetijo,
vate ...

Tvoja koža diši po oblaku raztrganem tik pred poletno nevihto ko dež vztrajno trka na najina zagrnjena okna

Vsega je enkrat konec!

Še ptice umirajo pojoč,
veter upeha prek planjav,
in tebi zagotovo nekoč,
korak potihem bo zastal.

Škoda mladenka, taka zguba,
ne vidiš dalje od svojega nosu.
Izgubljen čas, toliko truda,
razočaranje težko opiš...

Mogoče se mora občasno zgoditi,
da iz sebe izpljuneš vse besede,
ki so predolgo ležale v tvojem breznu,
nabirajoč prah lastne zanika...

Kar sama sebi ne priznam
da sanjam neuresničljive sanje
kar vem, a v srcu ne zaznam
si končno jasno dal na znan...