Napisal/a svobodna, v četrtek, 07. dec. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko ne mogla bi uzreti
tvojih oči,
bi sonce ne moglo vzhajati
in čebelji let bi bil neslišen.

Cvetlice bi ne dišale,
ne uzrla bi smole na smreki,
ki se počasi izteka v soju luči.
Kobilice bi ne bile lepe
in noči ne bi zadremale na mojih ramenih.

In kaj sedaj?
Ko tvoje oči v meni prebujajo
smehljaj v srcu.
Trpim bolj,
ko te moje oči smejo gledati,
a roke moram zadržati
preden bi te utegnila objeti.
Te v svoje srce zajeti.

Čakam rešitev problema...
Da, problema,
ki me razvnema
in ubija v trenutkih sreče.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Tomi, v 11-12-2006 07:14, 1. problem Kako lep prikaz, ko človek sam sebe podjarmi, a še sam ne ve, zakaj se da ujeti v mrežo nekih oči, ki so lahko le samo hopnotične.Oči so bile in bodo vedno okno v svet duševnega sveta človeka, ki ga gledamo in skozi njih vidimo odsev svojih notranjih moči ali slabosti.One so legitimacija karakterja osebe, ki jo gledamo in vidimo lahko srepost,ostrino, medlost ,žmirkanje, zakrita za očali itn. Vsaki detalj odkriva razmerje v katerem smo do teh oči.   Objavil/a spakica_, v 13-12-2006 14:42, 2. problem Tomi opažam, da imaš svoj slog komentiranja pesmi...  malce oddaljen se mi zdiš.