Napisal/a Shaolin, v petek, 15. dec. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Jaz nisem pravi, ki bi znal ti reči
kako zelo sem srečen, ves lahak.
Da drug postal sem človek, ne več tak,
ki nekdaj znal po sreči ni poseči.
Zdaj sanjam zarje jutranje, noči premile,
zdaj sanjam svilo tvojih valovitih las
in v srcu nosim lik tvoj, slišim glas,
ko utapljam se v pogledih moje vile.
Preveč je zame. Ti si dar neba.
Ti pesem si, tolažba in toplina,
svetlejša si, kot je neba sinjina,
začetek si in konec si vsega.
Jaz sem bogat. Preveč je zame sreče.
Rad te imam in ti to dobro veš.
Ob misli nate mi ves duh vztrepeče;
ostani z mano, ostani, če le smeš!
Glej, zarjo jutranjo in vetra sape
zdaj znam poklonit in poklanjam jih.
Po zvezdah zdaj poseči znam le zate
in v prsih zatajit poslednji vzdih.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|