Napisal/a Gnosis, v sobota, 16. dec. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Misel se preliva v besede,
iz dna duše se vzpenjajo,
prikazni, silhuete blede,
svoje nevidne mreže napenjajo.

Da ujele bi utrip srca,
da prestregle bi moj zadnji dah,
da odkrile bi skrivnost brez dna,
da uzrle resnico bi na mah.

Norost je zadnja stopnica,
intelekt ujet med zelene stene,
svobodnega uma poslednja pravica,
biti Napoleon sredi Svete Helene.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (6)

Objavil/a Tomi, v 18-12-2006 07:02, 1. Norost Najhujša oblika oddaljevanja od sebe je res ta, ko ne prepoznaš več sebe kot neko celovitost, ko si praktično sluga norij, ki te prežemajo in rogovilijo po tvojem umu,občutkih in hotenj ali popolni praznini lastne biti.Lepo si se spomnila, na to za vse nas čim bolj odmaknjeno stran življenja, ki je ob ekstremnih trenutkih še kako rada prisotna v človeku. Že navaden alkohol dela v tej smeri čudeže kaj šele kaj močnejšega.Vsaka drugačnost nas lahko tudi krivo zavede, češ poglej ga norca, kar pa ni mogoče to, ampak le svojevrstna genialnost, katere še nismo sposobni dojeti in zato mora dotični med zelene stene.   Objavil/a Gnosis, v 18-12-2006 07:15, 2. ... Lepo sem se spomnil, ne spomnila.     Je norost res stanje odmaknjenosti, ali je to stanje, ko smo najbližje sami sebi? Gre za tragično izgubo človečnosti in ujetost, ali prehod v lepše in svobodnejše stanje?   Objavil/a Neva, v 18-12-2006 16:36, 3. Tisti, ki vedo kaj o norostih vedo, da lahko predstvaljajo hudo trpljenje, hudo ujetost v kateri se človek lahko počuti strašno samega in strašno ogroženega.Takole pa, če je človek malce obroben, sem pa tja malo maničen, pa še ni tako tragično...vsaj v evforičnih stanjih se človek počuti zelo dobro, lahko je zelo ustvarjalen in sploh nenadkriljiv...Norost, z zadnjo stopnjo odmaknjenosti, kjer so v ozadju že hude organske spremembe pa lahko lahko privede v popolno bebavost ...tako postaneš živ mrlič...um odmira..v tem ne vidim nobene svobode...Takrat nisi ne Napoleon in okoli tebe ni ničesar Sveti Heleni podobnega...Ko takole pesniško govorimo o norosti, običajno mislimo na zelo intenzivna čustvena stanja in oi pravici do brezmejne domišljije in umika v njo...to pesniški jezik dopušča....Veliko prizadetosti in motenj se na človeku nenavadno manifestira, pa ni vse norost....V glavnem ljudje moramo biti srečni, dokler besedo norost uporabljamo kot metaforo.lpn   Objavil/a ajda, v 18-12-2006 16:49, 4. Norost neva zapisala:    ....V glavnem ljudje moramo biti srečni, dokler besedo norost uporabljamo kot metaforo.     se strinjam z napisanim.    In nenazadnje, kako lahko opredelimo norost: manj nor, nor, bolj nor... in seveda norost je lahko tudi pozitivno pri cloveku, ce se zna iznoret, seveda z razliko, ko tone v bolezen...    mislim, da si zajel preveliko zlico, da bi ustvaril prepricljivo pesem...morda je bil pri tebi le preblisk misli...kaj vem...  lp, ajda        Objavil/a Matej, v 18-12-2006 17:04, 5. Norost Meni je všeč ta "črni humor" na koncu:    "svobodnega uma poslednja pravica,  biti Napoleon sredi Svete Helene."    Objavil/a spakica_, v 18-12-2006 19:40, 6. norost je norost, ko ne veš, kje hodiš, kaj boš postal, ko se izmikaš pred drugimi v samoto?  tlačiš svoj um, ko veš, da edinstven si.  ko neprestano utrujenost doživljaš in se ti svet ne vrti v smeri, kot bi hotel...?    sprašujem se...