Napisal/a Avantime, v sobota, 30. okt. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kot ocean, ki svoje roke steguje po skalovju, kot zvezda, ki svoj utrinek ponuja vesolju, tako moja duša hrepeni, da bila bi v tvojem okovju. Dan je prekratek,da bi te objel, predolg, da tebe bi ujel,
in neskončen, ko čakam tvojega nasmeha odsev. Je mar to privid v tišini zakleti? Ali vidim res tebe, ko v daljavi nekaj se sveti? Upam in molim, da obstaneš in pustiš se mi v mreže ujeti. Ko v bisernem jutru odprem oči, tebe ob sebi telo si želi, da napolniš ga z neskončno svežino strasti. Ne mine dan, da ne bi mislil nate, ni noči, ko v snu ne bi prikradel se vate. In ukradel bi soncu svetlobo – le zate. Hrepenim po tvojih nežnih dotikih, iščem iskrivost tvojih oči v oblakih in poslušam, če slediš mi ob mojih korakih. Kot ocean, ki svoje roke steguje po skalovju, kot zvezda, ki svoj utrinek ponuja vesolju, tako moja duša hrepeni, da bila bi v tvojem okovju.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|