Napisal/a Kriv2013, v sreda, 20. dec. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Mrakobno mrzlo jutro,
izpod turobnih slojastih stratusov,
v dežne kaplje ujeti hlad,
pronica živi dolgčas ...
Kaj bi se temoti udinjal?
Brez teme sija ni in ne luči,
in brez grdavšev ne bilo bi lepotic,
kot brez štorov iznajdljivcev bi bilo ne najti!
V tej črnini megličast blesk,
tvoj iskriv nasmeh, zbadljivke,
ščegetavo zasečeš v nesmisla stok,
vihravo žgeš, se mi smejiš,
v svoji parodiji zablestiš.
In vendar ni prasnila iskra, ne!
Nekaj več je tisto, kar vname, vžge!
Kadar pogled nemi pleteniči se, vrtinči,
upogne krivljo časa in jo zlomi,
v trenutek najin nepozabni,
se kazalec ure ustavi,
v drsenju najinih dlani ...
in drstenju prepletenih prstov,
v razsipljenih bleščic meglice,
glej nad oblaki zvezda, sonce,
Razsanjana me greješ, vroča si.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|