Napisal/a Shaolin, v četrtek, 21. dec. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Ne, nikoli ne boš znala ljubiti
polusahlih trav v naročju barja,
mirne gladine ribnika pod zasanjanim Krimom,
ščebeta ptic v objemu ločja,
drobnih mravelj pod spokojno podrastjo.
Nikoli se ne boš znala zazreti
v medlo svetlobo sonca skozi blede,
sanjave meglice v pozni jeseni,
v jase trav pod obronki temnih gozdov.
Nikoli ne boš znala ljubiti dni,
ki kapljajo enakomerno, osamelo skozi prste
- izsanjani čudeži časa -
kažipoti brez smeri in napisov.
Sonce se bo vzpelo preko zenita
in sence se bodo prikradle v mrak.
Zate bo to le še en povsem običajen dan.
A jutri bo spet nov dan!
Jutro in dan in večer
utirjeni v tvoje vsakdanjosti.
Oktobersko nebo bo združilo ptice
v jate, hiteče čez prazen pejsaž.
Poletel bom z njimi, čeprav vkovan
v blato žalujočega močvirja.
Ne boš me videla, strmečega v oblake,
ne klina jate ptic, ki bo plula daleč stran.
Sami bomo ptice, nebo, vrbe in jaz.
Zvon iz pozabljenega zvonika bo jokaje
odzvanjal v meglo...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|