Napisal/a Moky, v torek, 26. dec. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko stopam po temni ulici slišim svoj korak.
Slišim tudi kako brnijo avtomobili.
Lahko slišim mravlje, ki se med seboj
Tiho pogovarjajo.

A nekaj me zmoti.
Zmoti me še en korak- neznan korak,
Ki ga neprepoznam-STRAH ME JE!

Začnem hoditi hitro.
Moj korak odmeva v temni noči.
Zavijem proti hiši, korak se ustavi,
Pogledam- ni videti nikoggar.

Odhitim naprej.
Zaslišim zopet korak,
Obrnem se- nikogar ni.
Tedaj spoznam, da odmeva moj korak
Kot korak za korakom v temni noči.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Tomi, v 29-12-2006 06:55, 1. koraki Človeški razum je bil in bo večni neprijatelj lastnika, ki ga hrani in nosi.On vedno ustvarja in vrinja v občutke človeka nekaj kar je podobno senzaciji in ga stalno z nečim hrani, tako da se človek kar naprej sam s seboj ukvarja z zloveščimi idejami, strahovi, ki mu jih misel nalaga. Zato je treba veliko notranje moči, da odsloviš takšne ali drugačne misli, ki te hranijo s strahom in neizvestnostjo.Pesmi, ki so kot ta imam rad, ker odkrivajo v človeku zakrito in vidi, da ni sam s takšnimi ali drugačnimi problemi.