Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Posamezne pesmi arrow Po avtorjih arrow Dalje

Dalje Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Kvazimodo, v petek, 29. dec. 06
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Onkraj spomina,
 v megličasto bedenje,
so usta zasadila zobe,
da bi se pregrizla tostran.

Nobeden se še ni vrnil.
Nihče ni prišel,
da bi povedal,
da bi se zlagal.

 

Nikomur ni uspelo.

Onkraj besed se je jelo daniti,
kot da bi Lazar znova vstal;
potem je donelo kot v sodu:

nihče me ni videl,
nobeden si ni upal,
vse je bilo strah.

Onkraj pogleda so slepe oči
neprestano mežikale.

Vsakomur bo podarjeno.
Vsakdo bo videl
in vsi bodo slišali,
kako doni vakuum
v brezčasju niča
zbit v zemljo in gramoz.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (2) KOmentar RSS
Objavil/a adrian, v 31-12-2006 08:07,
1. Kvazimodov cikel
Kvazimodo nam je za novoletno darilo nasul poglobljenih pesniških razmislekov, nasičenih z ustvarjalno silino, operjenih s famoznimi prispodami in figurami, poglobljenih s krutim uvidom vase in v nas, v toinonostranstvo. Njegov pesniški nazor se razpenja med razočaranje nad neprepričljivostjo religioznih obetanj in njihov vakuumski odsev, vmes pa ustvarja prostor, nabit s težo in težavnostjo bivanja, ki ga dodatno obremenjuje pokončnost človeka, razsvetljuje pa ga ravno samozavedanje te pokončnosti, necenjene na tem svetu in na nek način celo preganjane z njega v vakuum niča, okrašen s prozornimi mističnimi podobami. Njegova občutenja se raztezajo med sveto jezo in zagrenjenostjo, ki pa ne more prevladati nad svetostjo čiste ljubezni. Ta je tista, ki mu da moč poustvarjati in celo nadgrajevati mistične zgodbe krščanstva, ki so v njegovih očeh, kakor pravljice za nejeverne, zbite v zemljo in gramoz. Mestoma obešenjaški humor in pesniška razuzdanost razblinita hrepenenje po prepričljivejših teoloških odgovorih na večna vprašanja o stvarjenju in obstoju slehernika. In seveda o njegovem nehanju. 
 
Dragocene pesmi, ki si zaslužijo mnogo resnejšo obravnavo od moje.
 

Objavil/a Kvazimodo, v 31-12-2006 09:37,
2. RE:
Hvala za komentar. 
Mislim, da si zadel žebljico na glavico. 
:)  
Bolj kot monizmu sem nagibam dualizmu, rešen 
vseh spon in dogem ontološkega razglabljana o resnici... 
Moja podstat je in bo 
vedno ostala poezija pa 
če je ali ni človek bitje za smrt. :grin  
 
Kvazimodo
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo