Napisal/a Kvazimodo, v petek, 29. dec. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ne glej postrani,
ko stojim pokončno,
ponosen na grb in ime,
ker sem prehodil neznano
in videl angele brez perja,
ki s krepeli razbijajo krste
in iztikajo oči pticam.

Vsak je naseljen s svetovi,
kjer majhni bogovi
gradijo žrtvene oltarje,
ter obljubljajo nebesa
v peklu svoje gorečnosti,
z ognjem in mečem,
pokoro in kaznijo
in odpuščajo le sebi,
vzvišeni nad resnico
pravični in nezmotljivi.

Do naslednje grmade,
zgrožena nad minljivostjo,
kakor podgane po kugi,
glej naravnost,
ko stojim pokončno
srečen ker nosim srce.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Tomi, v 31-12-2006 06:33, 1. pokončno Lepo si prikazal zmotne resnice naših pokolenj.To so res mali bogovi, ki v imenu svoje nečimrnosti zavajajo neumne množice k svoji resnici in jim zamorijo um s svojo vplivno močjo.S strahom jih umrtvijo in tako drogirane premetavajo skozi desetletja v znamenju svojih lucidnih idej.Kje je svoboda notranjih htenj in moč vesti?Generacije se menjajo in šele takrat se iz prsi množic začne razvijati misel o svobodi duha in življenja.Pouka je ta, da moraš človeka pritisniti, ker je drugače kot ovca pohleven in samozadosten.