Napisal/a Kvazimodo, v petek, 29. dec. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ne glej postrani,
ko stojim pokončno,
ponosen na grb in ime,
ker sem prehodil neznano
in videl angele brez perja,
ki s krepeli razbijajo krste
in iztikajo oči pticam.
Vsak je naseljen s svetovi,
kjer majhni bogovi
gradijo žrtvene oltarje,
ter obljubljajo nebesa
v peklu svoje gorečnosti,
z ognjem in mečem,
pokoro in kaznijo
in odpuščajo le sebi,
vzvišeni nad resnico
pravični in nezmotljivi.
Do naslednje grmade,
zgrožena nad minljivostjo,
kakor podgane po kugi,
glej naravnost,
ko stojim pokončno
srečen ker nosim srce.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|