| Napisal/a enigma, v petek, 03. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
na polju solzice zorijo
sonce pripeka
dolga je pot
trdno me nekdo za levo roko drži
desna po nežnih bilkah drsi
misel lahkotna uhaja
vse je tako lepo
čeprav na poti v belo bolnico
na pragu tega čudesa
pa oglušijo moja ušesa
za težkimi jeklenimi vrati
oslepijo moje oči
in misel zamrzne
kot da me takrat več ni
zakaj me tako hladno zmrazi
ko po licih spomina
svinčena solza še dandanes spolzi
ničesar tam nisem iskala
čeprav vedela sem, da si me čakala
ničesar si nisem želela
čeprav praviš, da si me takrat toplo objela
spomnjam se le svoje dlani
ki v žepu je na skrivaj utrgane solzice štela
in vrat in tistega sivega pogleda
ki govoril je stvari
ki jih nisem razumela
ven, ven, le ven sem želela
med sozice moje
ki sem jih na poti sem posvojila
s katerimi srce tistega dne sem napolnila
a na poti nazaj
sem na solzice pozabila
na licih sonca nisem več čutila
si me res spet samo odditi pustila?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
