Napisal/a enigma, v petek, 03. dec. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
na polju solzice zorijo sonce pripeka dolga je pot trdno me nekdo za levo roko drži desna po nežnih bilkah drsi misel lahkotna uhaja vse je tako lepo čeprav na poti v belo bolnico
na pragu tega čudesa pa oglušijo moja ušesa za težkimi jeklenimi vrati oslepijo moje oči in misel zamrzne kot da me takrat več ni zakaj me tako hladno zmrazi ko po licih spomina svinčena solza še dandanes spolzi ničesar tam nisem iskala čeprav vedela sem, da si me čakala ničesar si nisem želela čeprav praviš, da si me takrat toplo objela spomnjam se le svoje dlani ki v žepu je na skrivaj utrgane solzice štela in vrat in tistega sivega pogleda ki govoril je stvari ki jih nisem razumela ven, ven, le ven sem želela med sozice moje ki sem jih na poti sem posvojila s katerimi srce tistega dne sem napolnila a na poti nazaj sem na solzice pozabila na licih sonca nisem več čutila si me res spet samo odditi pustila?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|