Napisal/a emily, v nedelja, 07. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Kaj če se izlijem
neslišno solzava
na vesoljni nič
in odišavim te vrste
z vonjem pogumne pozabe
pogubnega poguma?

Kaj če potem
prepolna strašljivega prepričanja
da bom ostala vseeno celovito bleščeča
razigrano svobodna
neslišno ljubeča
(čeprav) premalo ljubljena
obstanem?

In kaj če ti dam
še zadnje tri verze
naivno polna nastajajoče novega?

Boš razumel?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (6)

Objavil/a ajda, v 09-01-2007 15:22, 1. boš? ja, kaj naj recem kot zelo zelo dobro napisano, emily in seveda poklon ...    lp, ajda    Objavil/a Neva, v 09-01-2007 22:10, 2. Pogumno pozabiti poguben pogum?  Samo z vonjem odišaviti?  Ostati pogumna, celovita, svobodna, premalo ljubljena, neslišno ljubeča....  Ja, temu bi se reklo pogum, zavedati se majhne verjetnosti in upati, je vedno pogum...ali pa se odločiti, da so trije verzi zadnji in res čakati na kaj novega...tudi to je pogum...    Vsekakor zanimiva pesem pod tančico in verjetno trenutek poln nihanja tik pred odločitvijo.  Ful mi je všeč aliteracija na začetku in celo nekakšna besedna igra....o pogumu.    Bo razumel?  Dokler ni odločitev, človek ne ve...  Ali je odločilno, da razume?   Ali morda kaj drugega?    Vsekakor misel, ki govori o ženski notranji dilemi, ki zelo išče kam naj se prevesi odgovor.  lpn   Objavil/a emily, v 10-01-2007 19:00, 3. ne_bo in čisto mala naključna napoved prihodnosti.  ni važno, če bo razumel.     najbolj pogumno je stopiti korak naprej. prav gotovo.    Objavil/a spakica_, v 10-01-2007 19:04, 4. boš? bom razumela   nekoč...   Objavil/a mathea, v 10-01-2007 19:42, 5. ... emily - zelo mi je vsec    polno je in globoko   s prefinjno dozo poeticnega obcutka     v nekaj verzih je zapisano vesolje trenutkov , enega samega koraka ( naprej)     super   Objavil/a Tomi, v 12-01-2007 06:57, 6. boš S kontrasti si nas tako presenetila, da ..obstanem in razmišljam o tem kaj če potem postanem sam isti tako ljubek, a vseeno nerazumevajoč, če bom shranil to pojmovanje kot normalno v svoje srce.