Napisal/a Shaolin, v nedelja, 07. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Pa vzemi kot da pesem ta
ni pisana za tebe.
Če stih,ki topel je, v srce zazebe
mu bom ukrojil peruti.

Srce ne ve za pesem. In čuti le po svoje.
In to po svoje prelije v meni v pesem se in poje.

Za tiste kratke hipe, ki rodilo jih je moje
dotikanje strun tvojega srca. In le midva
sva vedela, da strune prenapete
rodijo redkokdaj sonete. In le bolijo!

Odhajam tja od koder sem prišel. In moj adijo
ni ne nasvidenje in ne pozdrav.
Mar moj je dom res tam nekje, sred' zvezd,
sred' nedoseženih višav?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (5)

Objavil/a ajda, v 09-01-2007 16:58, 1. Uhhhhh....... Ce bi bila to prva pesem, ki sem jo brala od tebe, bi rekla, da bo moralo se veliko vode pretecti za dobro poezijo       Objavil/a VILINČEK, v 09-01-2007 22:57, 2. pesem, ki ni pisana za tebe... Upam, da res ne... ker je prežalostna... A kljub vsemu lepa...      Objavil/a mah, v 10-01-2007 03:26, 3. Pesem, ki ni pisana za tebe   ""...da strune prenapete  rodijo redkokdaj sonete.""   Shaolin, udarno in doneče zaporedje besed. kot cela pesem, polna odločnih korakov nazaj k sebi. bogato, čudovito.      Objavil/a Neva, v 10-01-2007 06:19, 4. ... Oblika ta pesmi nekako ne ve točno kaj bi. Iz prejšnjih pesmi je bilo dokaj razvidno, da oblika lahko marsikaj, brez prisile...ampak tista urejenost je vendarle bila vzporedna tudi z urejeno mislijo, ki je bila čista, jasna in najbrž malce distancirana in je neposrednost čustvovanja ni motilo.  Ta pesem pa v sebi nosi kanček zbeganosti v odnosu do nje in tudi do pesmi, kot izraza tega odnosa. Šaolin, imaš vgrajen čut za rimo, in prilagajanje toku misli ga ne izbriše, je pa oblika tokrat taka, da vnese duh po prostem verzu, čeprav se končna rima poigrava z leoninskim verzom. Tak učinek je dosežen z miselnim preskokom, saj verz ne zaključi misli in se le ta nadljajuje v naslednjem. Oblika te pesmi sledi živi vnemirjenosti.     Vsebina tvojih pesmi ni postmodernistično "nedosegljiva".  Tvoje pesmi svoja občutja govorijo popolnoma jasno in brez dvoumnosti, njihova čustvena sporočilnost, doseže preprostega in nekoliko bolj zahtevnega bralca.    Ta pesem je pisana iz pesnikovega stališča, torej v drugi osebi in nagovarja neposredno tistega, ki bere, in ga zato prav dramatično postavi v poistovetenje z osebo, ki pesnika ne razume dovolj in izzveni celo kot očitek in nato kot resignacija in tisto čemur pesniki pravimo "nerazumljenost", ki bolj čuteče ljudi loči od tistih, ki drvijo tja v en dan, brez, da bi si vzeli čas in prisluhnili srcu.    Pesem ima vedno krila, res je, da krila pa imajo obliko, če želimo, da pesem poleti, vsebina pa ni v krilih, pač pa v želji po letenju.    Poezija sama pa je v resnici nekje "sred' nedoseženih višav", vsaj za tiste, ki so pesniki po duši in ne zgolj pisarji zaklenjeni v samozadovoljstvo. Pesnik vedno išče, če ne drugega, svojo pesem, in to mu vedno določa kje je njegovo mesto.  Pesem najbrž res ni pisana za mene ,  tudi druge niso bile...prebere pa človek vseeno in uživa v lepi besedi.  In tam, kjer pesem sama vse pove, je velikokrat komentar nepotreben. lpn   Objavil/a Neva, v 10-01-2007 06:31, 5. Samo to bi še dodala, da pesem, ki jo mora pesnik na portalu zelo razlagati, najbrž še ni sposobna samostojnega življenja in je kot prezgodaj rojeno dete.  Tvoje pesmi niso take.    lpn