Napisal/a sabina, v ponedeljek, 08. jan. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Mnogo laži, mnogo skrivnosti,
trpljenja in solz prelitih o tebi.
Izdajalske duše, nešteto ran,
bolečin, ki mi jih zadaja vran.
Peruti zraka mi ne dajo,
da se dvignem v zarji nad naju.
Z očmi me pazi , me izziva,
da stopila bi iz mira.
Ne vidim te, slepi me vran.
Ne čutim te, polna sem ran.
So žgoče in natrte,
s soljo v snegu so zaprte.
Poletnih dni si hlad,
pozimi ves si blag.
A le ko zaglem črnega mi ptiča,
ki s krili me ne prepriča,
zapustila bom srce,
stopila k tebi iz teme.
Klun mi željo je izkljuval,
žrtvoval je moje solze,
šepet mi je zakrival,
v noči pa do pozne zore.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|