Napisal/a mah, v sreda, 10. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

ko srebra mehkobo Luna pošlje v oseki
v globoko morje tebe zlivata se moji reki
prva nežna in sanjava, skodranih valov
druga z jeklom okovana, ukročena od bregov

naj plamen obeh rek ti po ustnicah spolzi
naj ta začetek se v goreči svili jutra izgubi
da morje se razpeni v obalo daleč stran
da bobneči konec vala ni ne skala, ne pristan

če reka se dotika morja le po najinih poteh
če z njim se v globine zlijem - je to greh?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a Tomi, v 15-01-2007 17:56, 1. naj Pišeš poezijo, ki je meni zelo močna in ne dovoli v svoji silini naša posredovanja, zato si ostala brez komentarjev,   Objavil/a mah, v 15-01-2007 19:47, 2. Tomi... hvala ti za te besede. naj je močna. naj odmeva. to si želim tudi jaz. če mi je tu, v naj-u vsaj mičkeno uspelo, sem najvesela.    hehehe sem pa pričakovala odgovor na zadnji dve vrstici...   Objavil/a Tomi, v 16-01-2007 08:58, 3. naj Kar se zadnjih dveh vrstic tiče, bi rekel le to, da vsaka sinteza ali enakopravna združitev je želja vesolja, dočim asimilacija je že nekaj kar ima duh po podrejenosti.Izgleda da v tej enakopravni združitvi ne boš naletela na greh ampak na sočnost duhovnega in telesnega kipenja.