Napisal/a Tomi, v četrtek, 11. jan. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Pomanjkanje ljubezni slutim
v ljudeh, sosedih
in vseh ostalih bitjih,
to ljubezen, ki nas zbliža
v pogledu in besedi upa
v stisku roke al' objemu.
To so kristalčki,
ki odsevajo in zažarijo
v srcu samote,
najtežje bolezni.
Kdo sem jaz,ki rad vnesem
v ozračje zaprtega
odtujenega bitja
nudeč mu besedo
razmislek nov o sebi,
a nikakor ne obupa.
Mogoče čutim isto kot ostali,
le da drugače se dojemam
morda je v srcu ista mi praznina
in obupno širim to lupino,
da zajamem kot jadro veter
in z njim zasejem
tu in tam svojo bližino
vedoč, da to dejanje greje
prav vsakega, a najbolj mene.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|